Ko tišina zakriči, se zdi, da ti bo bobenčke potegnilo navznoter. Ko se veter umiri in potihnejo še ptice, se zdi, da globlje tišine ni. Molči narava in molči človek. Taka tišina nas je prežela v času sončevega mrka. To je bila spoštljiva tišina. Poklon živih bitij viru življenja. Tišina, ko zajameš sapo ob nečem večjem od tebe.

Mehka tišina. Sneži. Vsi glasovi so zabrisani, zamolkli, dokler ne izzvenijo v glasbi padajočih snežink.  Slišiš njihovo belo tišino. In se pomiriš. Sprostiš, udobno se namestiš v samem sebi. Vse je kot mora biti.

Neprijetna tišina med dvema, ki sta si povedala, kar boli. Ko so besede prehitele misli, ko so kričale v prostor in žalile, poniževale, zasmehovale. Tišina postane prepad. Meja. Zid. Ne moreš izdaviti besede »oprosti«, ker veš, da ne more biti oproščeno. Da je preveč. Ta tišina potrebuje čas, da se pomiri.

Udobna tišina zazveni, ko si samo skupaj. Samo sva. Ne potrebujeva besed, ker je vse povedano. Tišina kot mehka dekca ogreva najin energetski prostor. Ganljivo je.

Tišina, ko se izpoje zadnji ton v skladbi na cd-ju, tišina, ki daje pomen zvoku. Ko se zaveš, da slišiš, slišiš in si za to hvaležen.

Današnja tišina je zlovešča. Molk ponavljajočih se glasov, ki so postali del našega vsakdanjega okolja. Prelet letala, oddaljeni šum avtomobilov s ceste, motorist, ki brzi svoji usodi nasproti, kriki otrok, pogovor sosed, prepir na vasi, smeh najstnikov in glasovi posnetkov z njihovih telefonov. Vsi ti glasovi so se prepletali v našem vsakdanjem življenju in postali kulisa. Varna kulisa. Ko so vsi ti glasovi tam, je vse v redu. Življenje teče po ustaljenem tiru, nič ne zmoti njegovega toka. Tudi če je v tvojem osebnem življenju kaj narobe, celo hudo narobe, te obdaja ta samoumevna, kot nevidni plašč tenka koprena glasov, ki ti sporoča: V redu je, svet se še vrti, ti le uredi svoje, brez skrbi.

Zdaj je več ni. Globoka tišina se je zajedla v vse trenutke v življenju. Sem ter tja slišiš kakšen avto, motoristi so se poskrili, letala so občepela, do mraka morda še kakšen otroški smeh a v poznem popoldnevu zamirajo tudi ti redki glasovi in svet obstane. Zamrzne. To ni spoštljiva tišina. To je tišina, ki te obda, ko stojiš vrh previsa in gledaš v globino. To je tišina, ki te obda, ko izveš, da ti je umrl nekdo od dragih. To je tišina razgaljenosti in samote, nemoči in groze. Tišina negotovosti. Tišina, ki vpije. Tišina korone.

Marketing 2

Nisem človek, ki bi slepo nakupoval. Hitro sem se naučila, da brskanje po netu, kar tako, če te res ne zanima, pomeni kup nove šare, ki jo moraš goltati, ko bi le rad prišel do preproste informacije. Verjamem, da je očesni stik tudi tu pomemben. Ker sem laik, a kljub temu rada preberem o novostih na področju informacijske tehnologije, do tam seveda, kjer je moj domet, si mislim, da je predolg pogled na določeno reklamo lahko že informacija, da me izdelek zanima. Težava je v tem, da se ni mogoče izogniti očesnemu stiku. Ko odpreš internetne strani s pogledom zaobjemaš ves ekran. Nehote se ustaviš ob tej ali oni podobi, četudi ti na kraj pameti ne pade, da bi nanjo kliknil. Moj osebni prostor je ogrožen. Informacije o izdelkih, storitvah, o tem kako lepa in urejena moram biti, da zadostujem merilom sodobne družbe, so pol metra pred mano. In nimam možnosti, da se sama odločim ali jih bom povabila v svoj osebni prostor ali ne. Tam so. Prežijo name. Ne morem jih zaobiti, se priplaziti za hrbet.

To doživljam kot svojevrstno nasilje, posiljevanje. Kadar grem v nakupe, vem kaj potrebujem. Ne kupujem na slepo srečo in bog ne daj, preko interneta. Kadarkoli (no, dvakrat do zdaj) so me premamili izdelki oglaševani na netu, sem ostala z dolgim nosom. Zlasti izdelki nove  informacijske tehnologije se izkažejo da moraš dokupiti programsko opremo, ali specialno baterijo, poseben priključek, če hočeš, da dela in še bi lahko naštevala. Na koncu izdelek oglaševan kot ugoden ostane neuporaben ali dvakrat držaji. Pri meni ostane neuporaben.

In kar je najhuje od vsega, je to, da ti iz ekrana ves čas sporočajo, da si neustrezen, če nimaš tega in onega. Da si za ustrelit, če nimaš popolne postave, da si dolgočasen in len, če te ne zanimajo eksotični dopustniški kraji. Da se da življenje s tableto za to in ono, shujšati, olepšati kožo in lase in z napitki ozdraviti še tako trdovratno slabo krvno sliko. Bod ne daj, da ne slediš vsem zdravim presnim, zelenjavnim napitkom, ker te utegne v kratkem vzeti hudič.

Za hudo odrasle osebe, kot sem jaz in še kdo, to pravzaprav ni težava. Težava je, ker to berejo otroci, najstniki, ki si gradijo samopodobo in ki iz vseh teh informacij lahko razberejo le, da nikoli, prav nikoli ne bodo ustrezni. To pa lahko vodi v zasvojenost, samomorilnost, bulimijo, anoreksijo ali kar po domače – bolezen duše.

To, da bi rad v miru spil svoje pivo, je grešno, ker danes je edina dovoljena ali celo zaželena zasvojenost – potrošništvo.

Marketing 1

Vsako leto se približno ob istem času pojavim na istem kraju. Kraj najinega dopustovanja je vsako leto isti. To me pomirja in daje občutek stabilnosti.

Na koncu naše promenade, ki vodi na plažo je zadnjih nekaj let vedril gospod, ki je, v belo oblečen, urejen, ponujal mimoidočim reklamne listke za njegovo gostilno.  Gostilno poznam. Dobro je obiskana. Prijeten ambient in pestra izbira, predvsem morskih jedi. Cenovno dosegljiva ljudem kot sva midva morda res ob posebnih priložnostih v življenju.  Kar hočem reči, gostilna z obiskanostjo nikoli ni imela težav. In vendar je gospod dan za dnem ponujal mimoidočim tiskane lističe s ponudbo gostilne. Spominjam se, da mi je srečanje z njim vsak dan štirikrat, predstavljalo muko. Že ko sem ga opazila, sem v glavi računala, kako naj se obrnem, da ga zaobidem, se mu priplazim za hrbet, se mu skratka izognem. Ni trajalo dolgo, da sem spoznala, da gospod deluje na očesni stik. Pogled v oči mu je dal signal, da se lahko približa in ponudi reklamni list. V osebni prostor ljudi ni vstopal, če ni bil »povabljen«.

Ko sem se pozanimala, kako to, da je svetek in petek prisoten na koncu promenade, sem dobila odgovor, da je bolan. Da je zbolel na duši. To, da ponuja reklamne listke na promenadi, pomeni da je zaposlen. Da se čuti vsaj še malo koristnega. In to delo je res dobro opravljal.

Tako sem prihajala na  konec promenade z novim vedenjem. Bilo mi je v veliko zadoščenje, da sem sem se sama odločala, kdaj ga povabim v svoj osebni prostor in dobim reklamo.  To sem vsake toliko naredila, čeprav je bilo na  promenadi vsak dan dovolj ljudi, ki so bili tam prvič.

Ko sem se letos prvič bližala koncu promenade, sem pričakovala da bo stal tam. Z eno roko ponujajoč reklame, druga mu bo, kot po navadi počivala na glavi njegovega psa. Ni ga bilo. Nisem vedela ali obžalujem, da ga ni, ali čutim olajšanje.

Rekli so, da je umrl. Bolezni duše trajajo dolgo. A nekega dne pride dan, ko pade odločitev. Ko ima tudi duša dovolj trpinčenja.

Kljub temu, da gospoda ni več tam, ga vidim, in njegove gostilne tudi ne bom pozabila.

Mark Knopfler: Going home

Večno spraševanje:”Kje sem doma?” Večno hrepenenje po pripadati, biti sprejet, tak kot si. Nadevaš obraze za različne ljudi, dogodke. Nadevaš maske, ki se seštevajo. Na koncu ne veš več, katera je tvoja. Kdo v resnici si. In se zaveš, če sam sebi nisi dom, prepoznaven in en sam, postaneš brezdomec pred vrati svojega doma. Tujec v lastni hiši, kjer so vse maske prazne. Praznine lastne duše ne nadomesti nobena ljubezen. Ker nima kje stanovati.

V tišini se peljeva domov. Sedi zraven mene in tuhta. Ne vem kaj reči. Vzdušje je težko, ne neprijetno, turobno. Brezizhodno.

Reče: “Pes me je bil vesel, ko sem prišla. Potem mu je bilo vseeno. Sem ali me ni. ”

Nič ne rečem. Lahko kaj rečem? Res je. A to boli. Razumem.

Po nekaj ovinkih reče: “Ne pride. Kaj sem naredila narobe?”

Molčim. nimam odgovora.

Pred nama je sončen dan. Lep, čist. A pravzaprav ne obstaja. Obstaja le, kar ima v glavi.

In spet: “Ko si star, izgubiš, za kar si mislil, da je večno tvoje. Da ne moreš nikoli izgubiti.”

V grlu se mi zadrgnejo besede. Toliko sem stara, da vem, da čutim, da prihajajo tudi do mene. Vsa ta spoznanja. Vsa ta groba resnica.

Ko si star in živiš le še v svoji glavi, nimaš več stika. Z nikomer. In tvoji otroci, bratje in sestre, ki so se zdeli večni v tvojem življenju, sicer živijo. Živijo svoje življenje in ti ne dosežeš več njihovega in oni ne tvojega. Postaneš nadležen, zagrenjen. Razočaral si se nad sabo in vsem, kar si v življenju naredil. Vse kar si delal se sprevrže v napoto. V kamen na poti, ki ga ne moreš več niti pobrati in zalučati daleč stran.

Ostaneš sam, sam, sam. Sprašuješ se, čemu si moral to doživeti, kako to, da življenje ni bilo milostno, Milostno, da bi ti prihranilo to zadnje spoznanje.

Želiš se približati dragim, a izbiraš napačne besede, stokrat povedane spomine, vredna dejanja, katerih pomena razen tebe nihče več ne razume.

Prispeva. Gledam jo kako stopa proti stanovanju. Sklonjenih ram, z drsajočim korakom in težkimi mislimi gre svoji novi samoti naproti.

In zajokam. Zanjo, zase, za vse.