Opazujem jo. Mojo triletno vnučko. Sama pri sebi mrmra. Daje  si navodila. Razporeja odeje. Z njimi prekriva vrtne stopnice. Ogleduje. Komentira. Zatopljena je v svoj svet. Potrebuje novo odejo. Ravno prav veliko, veš babi. Poiščeva jo. Ponosno odkoraka. Dopolni instalacijo. Na znane melodije otroških pesmi tvori besedila. Priložnostna. Taka, ki opisujejo ta trenutek. To kar dela. »Pogrnila je dekico in skrila stopnico.« je ena od takih.  Med njimi so tudi take o lulanju, spanju in hranjenju.

Nato najde punčko. Med kupom igrač sameva že mesece. Nenadoma je postala zanimiva. In vse kar sodi zraven. Kahlica, steklenička, fen, krtača za lase. Krtače ni. Kaj zdaj? V kopalnico gre iskat svoj glavnik. »Mogoče jo bo cukalo« ugotovi. Zatopi se v igro. Mršči se, mrmra, vnaprej napoveduje svoja dejanja.

Vrne me v moje otroštvo. Začutim trenutek do ganjenosti. Kakšen mir, kakšna veličastna prisotnost v trenutku. Kakšen občutek vrednosti. Nadzor nad sabo in svojimi dejanji. Ravnovesje, ki je vir ustvarjalnosti. Kreacija s katero si zadovoljen in zadovoljen.  Čarobnost.

Nobenih vprašanj o jutri. Kaj jutri, o naslednji aktivnosti, ki me čaka.

Obstaja le to sončno, ravno prav toplo jutro na pragu novega dne izpolnjeno v vsakem trenutku.

Dvigne pogled. Nasmehneva se druga drugi. Iskre v očeh. Pristen objem: »Babi!«

Rada imam češnje. Najrajši izmed vseh sadežev. Vendar je njihova sveža prisotnost kratkotrajne narave, četudi se jih dandanašnji lahko dobi kadarkoli.

Časi, ko so bile češnje v decembru prispodoba za nemogoče, so mimo. Ko je Ljupka Dimitrovska v Ljubljanskem zvonu prepevala o tem, da ji je njen dragi sredi decembra obljubljal češnje, smo si najstnice mislile, da mora biti pa res neumen. Dokler se nismo zaljubile. Potem bi z veseljem prisluhnile tudi takim obljubam.

Kakorkoli, meni češnje, kot redek in zame še vedno kratkega roka sadež, popestri pomlad. Z veseljem jih čakam. In dočakam. Zdaj bi lahko fantič obljubljal češnje sredi maja, ko so po 20 € na kilogram, bi znale biti še bolj dražestne kot decembra.

 Prispodoba za nemogoče. Ne zato ker nimam, zato ker ne dam. Počutim se, kot da se nekdo norčuje iz mene, iz moje otroške želje po slastnem sadežu. Zalotim se, da imam končno željo. Da si želim slastnih češenj, ki imajo okus po otroštvu in sveži pomladi. Da so še rahlo rosne, ko so sveže utrgane z domačega drevesa. Še vedno čutim njihov svež, sladek okus, hrustljavo, gladko kožo in poigravanje s peško v ustih. Tudi ta je imela okus. Še vedno stoji ta češnja. Stara, skrivenčena, z redkimi vejami in še redkejšimi češnjami. Vsako pomlad manj. Kakšno tudi nič. Odvisno od aprilskih pozeb. Takega okusa nimajo nobene druge češnje. Vsako pomlad se vozim od stojnice do stojnice in vsakič znova, ko okušam prvo češnjo čakam na prvinski, otroški okus. Ni ga več. Od presladkih, vodenih in plehkih češenj se vsako pomlad znova poslovim v upanju, da naslednje leto dočakam okus mladosti in svežine.

Tako kot čakam, da se v novo jutro prebudim z iskrivo in evforično radovednostjo.

Vetrovno oblačen dan. Tak, ko ne veš ali je primeren za obisk plaže ali bi ga rajši prebil s knjigo v naročju. Pravzaprav ravno pravšnji, da se odpraviš na raziskovanje. In tako sva šla. Na pot proti vetru. Z ohlapnim ciljem in ne visokimi pričakovanji. Kaj res novega vendar ni moč doživeti na tem otoku.

Po vožnji na kateri sva se spraševala, če sva tu že bila, če sva videla to in to, se sem in tja nastavila vetru, sva se odločila, da v majhnem obmorskem mestu spijeva kavo.

Namestila sva se na terasi lokala ob obali, gledajoč na pomol in ostale goste lokala čez cesto. Na oni strani ceste so se družile čudne kombinacije staršev in otrok. Več mamic kot očkov, pes in v vozičku še otrok, ki je sicer hodil a zaradi dude in negotovih korakov izgledal mlajši, kot je bil v resnici. Videti je bilo, da druščina že nekaj časa poseda, saj je bila miza polna steklenic in kavnih skodelic. Eden od fantov se je lastniško ukvarjal z Maltežanom, kar je pomenilo, da ga je nekaj časa vlekel za sabo, spet naslednji trenutek ga je stiskal v svojem naročju, kot ščit pred tem, da bi bil morda naprošen za kaj drugega. Ali še bolje, da bi se moral zaradi svojega očitnega nerodnega gibanja pridružiti ostalim, motorično spretnejšim otrokom. Tako je ostajal na varnem s psom, ki se je pustil vlačiti in cukati in nositi. Obenem pa ni bil prikrajšan za družbo otrok, tudi tujih, ki so se podobno kot on, prestopali po promenadi s psom na vrvici. Preko psov so navezovali stik, začeli pogovor, preverjali svojo moč skozi pasjo pokorščino njihovim ukazom. In ko je bil most med njimi zgrajen, so psi ostali na vrvicah in  imeli svojih pet minut miru.

Ostali otroci so se podili po pomolu. Mali nadobudnež z dudo in prisvojeno torbico, ki mi je bingljala za vratom in med nogama skoraj do tal, se je odlepil od mame. Strumno je stopil proti drugim otrokom obračajoč se proti materi, dokler mu korak ni dokončno zastal. Negotovo se je začel vračati. Rahločutna mama je opazila njegovo željo, kot tudi njegov strah in stopila za njim. Ko je opazil, da mu sledi, se je njegov obraz razžaril, stekel je svoji svobodi nasproti opogumljen z mamino oddaljeno, a bližajočo se prisotnostjo.

Med tem sva dobila kavici in coca coli. Izmenjala nekaj besed in pogledov, ki so govorili o tem, da nama je udobno. Tako nameščena sva zaznavala svet okrog sebe, svet, ki je bil viden, slišen in čuten v tistem trenutku. Nevsiljiva glasba iz zvočnikov lokala, ob nama gruča mladih fantov in deklet, ki se je smejala, pogovarjala in si izmenjevala dovtipe. Pred nama, ob mizah na drugi strani ceste že imenovana druščina, starejši gospod ob svoji bog ve kateri kavici, mimoidoči sprehajalci, večinoma nasmejani, družabni, sproščeni. Nihče od njih ni pogledoval po sebi, si popravljal svojih majic, majčk ali oblekic. Nihče ni bil zaposlen s tem, kako zgleda. Mirno in počasi so se pomikali svojim potem naproti tistega oblačnega in vetrovnega dne.

Nato pa se mi je pogled ustavil na deklici in dečku, ki sta stala na začasnem lesenem odru na koncu pomola.  Deklica je začela izvajati plesne gibe, malo naučene, malo improvizirane. Brez glasbe in ritma je sestavljala na odru svojo koreografijo. Njen mlajši brat je razkrečenih nog sedel in jo gledal. Njena notranja energija, njena notranja živost, ta nuja po gibanju je izžarevala v njeni predstavi in začarala. Mali brat jo je opazoval. Zdelo se je, da želi sodelovati v njeni predstavi, naredil je nekaj nerodnih plesnih korakov. Vedel je, da jim ne bo kos. Zato si je izmislil svojo »koreografijo«. Oponašal je borce, mislim si, da iz video igric. Streljal je na namišljene sovražnike, bil od njih namišljeno ustreljen, izvajal je padce smrti in vstajenja, medtem, ko je sestra s plesnimi koraki drsela mimo njega. Ne da bi se zavedala sta ustvarila koreografijo današnjega sveta. Začarana sva strmela, čas se je ustavil, trenutek popolne koncentracije in prisotnosti v trenutku. Ves svet okrog naju je potihnil in izginil, ničesar ni bilo razen te neme predstave, ki se je odvijala na odru življenja. Energija, ki sta jo izžarevala se je spojila z vetrom, bučečimi valovi z vsem vidnim in nevidnim, kar predstavlja kolektivno zavest.

Predstava se je končala, na prizorišče so pristopili fant s psom, deček s torbico in njegova mama, oder se je napolnil z novimi akterji, ki niso zaznali, da je bil  njun ples, kaj več od zviranja po odru.

Vrnila sva se h kavici, zaznala okrog sebe svet in se spraševala, kako to, da je danes tako drugačen od včerajšnjega. Ob natančnem pregledu prisotnih je mož opazil, da nihče nima v roki telefona. Niti gostje lokala, niti mimoidoči. Vsi so bili in uživali v prisotnosti drug drugega.

Od doma sva odšla brez velikih pričakovanj in prejela darilo. Saj otok sam po sebi najbrž res ne nudi nič novega, a ustvarja pogoje za kaj pristnega, če se ustaviš.

Iskala sem pisma. V obmorskem mestu. Prešinilo me je, da materi napišem pismo. Pravo pismo. S kuverto in znamko.

Ne bo šlo. Razen če pišem na liste iztrgane iz zvezka in naredim kuverto iz časopisa. Nihče več ne piše pisem. Svoje misli in občutja smo skrajšali na WTF in OMG. Stavki v katerih smo govorili o tem, kaj smo občutili v določenem trenutku so se skrčili na simbole. Smeškote, razpoloženjkote. Ob njih imam vedno težavo poiskati pravega. Ko sem na primer ganjena ne morem poslati smeškota, ki joka. Ker ganjenost ni smeh. In tudi ni jok. Ganjenost je, ko se nekaj zunanjega globoko dotakne nečesa znotraj tebe. Ganjenost je, ko doživiš lepoto, za katero meniš, da jo je nemogoče doživeti. Ganjenost je, ko se lepota zunaj tebe ujame z lepoto v tebi. In za kaj takega je nemogoče narediti razpoloženjski simbol. No, mogoče, če ganjenost dojemaš kot prisotnost smeha in joka obenem. Nič več kot to. Moja ganjenost je čista radost, iskreno presenečenje nad doživetim, videnim ali slišanim. Ali vse skupaj. Radost, ki je ne moreš obdržati, od tod žalost. Lahko se je le spominjaš in čakaš na naslednjo radost. Vendar se čakanje nikoli ne obrestuje. Kajti trenutki ganjenosti, ki pridejo z lepoto so nenapovedljivi, nepredvidljivi. So stvar prisotnosti v času in prostoru. Tukaj in zdaj. Pridejo kot nagrada in se nikoli ne vrnejo ob sicer enakih okoliščinah. Zato jih je nesmiselno iskati ali želeti ponoviti. Temveč samo živeti, ozaveščeno živeti.

Zato me razpoloženjski simboli vedno spravijo v zadrego. Ker se mi zdi, da mi morda nekaj pomembnega manjka, da se nikoli ne morem odločiti za pravi simbol. V resnici imam vsega preveč. Preveč besed za majhne reči, preveč opisov za neznatne dogodke, preveč čustev za mnoge ljudi.

Zato sem človek pisem. V pismih je nekaj starinskega. Predvsem pa je vanje ujet čas. Čas, ko si z mislimi pripet na človeka, ki mu je pismo namenjeno. Čas, ko iščeš prave besede, ki bodo prizanesljive, ki bodo nežne, ki bodo most med teboj in njim. Tudi pisma napisana iz jeze, žalosti ali razočaranja se skozi vrstice obrusijo. Ko prideš do konca, preden napišeš »lepo te pozdravljam«, spoznaš, da se skozi vrstice vije tvoja resnica, ki nima nič opraviti z resnico drugega, z resnico prejemnika. Učiš se o sebi ob drugem skozi pisanje. Takrat lahko doživiš eno od ganjenosti in hvaležnosti. In nato lahko iskreno napišeš »z ljubeznijo te pozdravljam«. Ampak zato si je, OMG, treba vzeti čas.

Ko kritična masa jeze in nezadovoljstva nekega dne preraste nivo, ki ga oseba lahko prenese, se lahko zgodi več stvari: nekoga trešči po nosu, se ves čas jezi na vse in vsakega, postane samodestruktiven ali začne pisati blog.

Odločila sem se za zadnjo izbiro, se zdi najmanj uničujoča. Morda celo konstruktivna, to bo povedal čas. Najbrž svet v katerem živimo ni nič bolj ali manj kaotičen, kot je bil sto let nazaj. Le kaotičnost je zamenjala obliko. In kot takrat tudi danes posameznik ni bil kos velikim “dogodkom”, razumevanju le-teh, morda je le vedel da ni prav, nekaj ni prav. Ves ta čas, ko človek nadvladuje človeka, nekaj ni prav. Ni prav, da milijon ljudi ob poštenem delu živi na robu preživetja. Ni prav, da vemo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi, a je 800 milijonov ljudi lačnih. Ni prav, da je vedno dovolj denarja za oboroževanje, a ne za izobraževanje. Ni prav, da je kršena pravica do vode, hrane, zdravstvene oskrbe, izobrazbe in doma, do življenja brez strahu. Preprosto ni prav, da zato, ker nekateri nimajo nikoli dovolj, globalizacijo sveta izkoriščajo za še več zase. Ni prav, da se bogati odkupujejo z drobižem za dobrodelne namene in si operejo vest, mi pa jih hvalimo na vsa usta. Da zaslužijo številke, ki si jih jaz niti predstavljam ne. Da so te številke merilo uspeha, četudi so pridobljene na plečih in ranah in smrtih milijonov ljudi. Da jim popolnoma nič več ni sveto, ne človeško življenje, ne naravni viri, niti dolgoročno preživetje na tem našem planetu. Učenje marketinga je postalo del učenja, kako ljudi prepričati, da potrebujejo nekaj, česar ne potrebujejo. Kako zagnati kolo podjetništva, kajti nazadnje bom vsi samo podjetniki – če dobro pogledamo besedo pod-jetniki, bomo postali jetniki, ki so pod nivojem velikih živin, podjetniki bomo le pobirali drobtinice iz mize velikih in se znamo ob tem, z marketinškim znanjem ali brez njega, pobiti. Če bomo civilizirani bomo manipulirali, kar danes delajo že vsi, ki hočejo prodati, kar “nujno” potrebujemo za srečno življenje.

Morda se narava upre, vesoljni red, kot mi je rekel nekdo, bo napravil čistko. In bomo spet le lovci in nabiralci. Z glavo na golih tleh ali odrti koži, če bomo imeli srečo. Tako kot danes že živi na tisoče beguncev a brez možnosti do dostojanstva človeka, ki si sam priskrbi za preživetje.

Bojim se, da nekega dne pride račun. Ne samo za tisti %, za vseh 99%, ker smo dopustili, da se dogaja, kar se dogaja. Ker smo privolili v našo nemoč in s tem podelili moč številkam, orožju in nestrpnosti.

Zato moja odločitev, da se morda lahko borim z besedo. Ker orožje ni moj nivo. Da se lahko borim s tem, da govorim o podpori, če že ne grem prostovoljno pomagati tisočim, ki pomoč potrebujejo. Da nisem tiho …

 

 

This is your very first post. Click the Edit link to modify or delete it, or start a new post. If you like, use this post to tell readers why you started this blog and what you plan to do with it.