Obiskujem razrede, da jih obvestim, kako bo potekalo NPZ. Najprej govorim o tehničnih rečeh. Kdaj pridejo, katere pripomočke naj imajo s sabo. Gledam te otroke. Nekateri z velikimi očmi strmijo vame, drugi sklonjeni gledajo v mize pred sabo.

»Imate kakšno vprašanje?” jih vprašam tik pred koncem.

»Ali nam rezultati NPZ lahko pokvarijo uspeh?« vpraša deklica, dobitnica zlatih priznanj iz znanja.

»Ne, Urška, ne more. Pri predmetih ste delali vse leto, vložili ste delo, trud in pokazali znanje. Tu boste le vse to, kar ste se naučili v devetih letih, skušali pokazati. Vse, kar je treba je, da daste vse od sebe. Brez strahu. Ker znate. Ker ste to že v tem času neštetokrat dokazali.«

Vzdih in: »Kaj pa če…?«

»Nič hudega, če se zgodi  napaka. Bo le ena od mnogih v vaših življenjih. In ni usodna. Zaupajte vase in v svoje znanje. Zaupajte, da smo v teh devetih letih naredili vse, kar smo lahko. Da smo  drug ob drugem ustvarjali najboljše, kar smo imeli. Vi z učitelji, učitelji z vami.«

Gledam jih, te devetošolce. Poznam jih. Vem, kdo bo na tem preizkusu uspešnejši, komu morda ne bo uspelo. Tisti manj uspešni, molčijo. Nimajo vprašanj.

Pogledam Žigo. Resen je. Celo zaskrbljen. In rečem: »Se boš potrudil Žiga?«

Pogleda me, malce z nejevero, malo žalostno: »Vse bom dal od sebe, ker kaj drugega bi mi bilo nespoštljivo.«

Kdor pravi, da jim je vseeno, se moti. Niti slučajno jim ni vseeno. Svojo skrb, svoje nezaupanje do sebe in lastnega znanja bodo zavili v držo, ki nam nepoznavalcem govori: »Požvižgam se, ni mi mar, ti eksterci so itak brez smisla.«

Slišim govoriti o spremembah pravilnika o NPZ.  Zdi se, kot da se je država na vso silo odločila, da je NPZ edina verodostojna oblika zagotavljanja kakovosti v osnovnih šolah. Pa poglejmo, kako so  potekala preverjanja do sedaj.

NPZ v devetem in šestem razredu pišejo učenci iz treh predmetov, matematike, slovenščine in tretjega, do 1. septembra prejšnjega koledarskega leta neznanega predmeta. V šestem razredu je tretji predmet angleščina, ki jo imajo učenci te generacije v večini slovenskih šol, od 4. razreda dalje.  Po vsakem preverjanju se naredi obsežna evalvacija na ravni države in seveda na ravni šole. Od šole se pričakuje, da bo evalvacijo šestega razreda upoštevala pri delu z učenci v nadaljnjem šolanju. Kar se na ravni šole pri posameznem predmetu tudi zgodi. Potem pa sledijo presenečenja. Že v šestem razredu se matematiki in slovenščini znajdejo snovi, ki jih do takrat še ni v učnem načrtu. Kar pomeni, da snov ni bila obravnavana in da je učenci ne znajo. Nič zato. Kaj se tu preverja, ni nikomur znano, niti jasno. Iznajdljivost, reševanje nalog na slepo srečo … no, kaj drugega mi ne pride na pamet. Evalvacija v večini primerov ne pride prav, ker se zgodi, da nič od tega, kar smo še posebej razvijali zaradi šibkega znanja učencev od šestega do devetega, ni v testih NPZ za deveti razred. Ampak se preverjajo drugi cilji.  No, pa smo spet tam. Ne vemo ali smo bili pri svojem delu uspešni, če smo odpravili šibkosti zaznane v šestem razredu.

Rajši ne omenjam strokovnih napak, ki se pojavijo v testu. Vse to bi še šlo, če bi se te napake priznale in odpravile. Neštetokrat se zgodi, da kljub napakam ostanejo naloge veljavne, pravilni odgovor pa je en sam. Tisti, ki ga določi komisija. Tako velja tudi sicer pri nalogah. Pri učencih se ne spodbuja raznolik pogled, odgovori, ki so pravilni, a ne ustrezajo točno modelu, ki so ga določi komisija, ostanejo brez točk. Prepiranje učiteljev s člani komisij ne pomagajo (mimogrede, ti člani komisij so obenem tudi učitelji, le da so tu v obrnjeni vlogi in v tej vlogi očitno znajo popolnoma potlačiti svoj dopoldanski učiteljski del).

Da stika z jeznimi učitelji, ki se trudijo pošteno in pravično oceniti naloge (ki niso naloge njihovih učencev) ni, je poskrbelo elektronsko ocenjevanje nalog NPZ.  Zdaj vsa komunikacija poteka elektronsko, razlaganje je omejeno na pošiljanje elektronske pošte – argumentirano strokovno utemeljevanje in s tem medsebojno učenje je ukinjeno. Nalašč? Je bilo preveč se vsako leto konfrontirati z učitelji in poslušati njihove pripombe na naloge? Slišati predloge, upoštevati pripombe?

Največji absurd pa je pisanje pisnih nalog NPZ pri predmetih glasbena umetnost, likovna umetnost in šport. Ko preveriš učne cilje posameznega od teh predmetov po vertikali, da se pri vseh zavzemajo za to, da bi se učenci seznanili s predmetom, da bi učitelji spodbujali ustvarjalnost pri pouku umetnosti in ljubezen do gibanja pri športu. Da znajo glasbo poslušati in interpretirati, pri likovni umetnosti pa so v učnem načrtu celo »prepovedana« pisna preverjanja in ocenjevanja znanja, kar se zdi človeku logično. In pri športu je pomembneje, da znajo učenci razložiti kateri udarci žoge so potrebni za met, kar je recimo lahko eno do vprašanj na NPZ,  kot da igrajo odbojko. Pa če to ni skregano z zdravo pametjo, nič nočem. Kako naj potem učitelj uči? V strahu, da bo njegov predmet na NPZ, šopa otroke s podatki, s katerimi bodo dokazali, da jih je učil prav? Ali z njimi posluša glasbo iz različnih  glasbenih obdobij, jim približa klasiko, zagonetni svet neverjetnih kombinacij, z njimi prepeva ljudske pesmi ali katerekoli druge pesmi?  Šopa, šopa podatke in jih od njih zelo strogo zahteva. Ob zaključku šolanja, naj bi učenci znali uglasbiti nek tekst, torej napisati svojo glasbo! V eni uri na teden? Kaj od tega? Ker vse ne gre. Naj jim zagnusi svet umetnosti ali naj jim približa ta svet skrivnosti notranjih občutij, posebnega miru ob poustvarjanju ali ustvarjanju, preizkušanja na področju, ki bo čedalje bolj pomemben za preživetje v prihajajočem svetu – kreativnosti.

Naj učence, ki so čedalje manj gibalni, posede v klopi in jih na pamet uči športne terminologije, pravil ali naj jih postroji v vrsto in razkaže različne svetove gibanja, kjer bo lahko vsak od njih začutil, kje mu zavibrira telo. Kateri je njegov šport, ki bo postal do življenjska rekreacija? Kaj je cilj in namen te šole, ki se konča s takimi preizkusi? Učni načrti so jasni, sprašujem se le, čemu se na koncu šolanja posvečamo drugim dokazom, da smo dosegli cilje, kot se dokazujejo skozi proces učenja.

In zdaj slišim, bomo uvajali NPZ še v tretji razred. Čemu, kakšen je cilj?  Razen razvrščanja in merjenja.

V Dnevniku z dne, 13. 4. 2017, beremo, da bodo s tem preizkusom preverjali bralno pismenost učencev. Citiram: “Z NPZ v 3, razredu bo učence s tovrstnimi težavami mogoče identificirati prej in jim prej pomagati pri odpravljanju težav.” tako pravi glavni šef NPZ g. Vogrinc. Zagovornik zunanjega preverjanja znanja.

Jaz pa se vprašam, kdaj so vsi ti gospodje in gospe nazadnje stali v razredu. In če jim je mogoče malček jasno, da učitelj točno ve, kateri otrok in kje, ima težave. Če se morda zavedajo, da skušajo reševati te težave z različnimi oblikami in metodami dela? Ampak da vsi ti hudi strokovnjaki zanemarjajo eno bistvenih zakonitosti narave. Da ima vsak individuum svoj tempo pri učenju in da, žal, imamo tudi različne sposobnosti. Elastiko lahko nategneš samo do določene dolžine, potem se strga. S tem, ko uvajajo NPZ v tretji razred pomeni, da se bo ta elastika nategovala še prej, kot se je sicer. In marsikatera se bo raztrgala. Ali lahko otrokom damo čas za učenje v skladu z njihovim tempom in sposobnostmi? Citiran stavek jasno kaže, da prevladuje prepričanje, da imamo v razredih homogene skupine po sposobnostih in tempu. Vsi učenci imajo starše, ki jim je znanje vrednota, kjer se knjige valjajo med krožniki,  vsi starši imajo iste vrednote. Ni družin v katerih starši za preživetje delajo vse dneve v tednu, ni družin, kjer se skozi branje in pisanje komaj prebijata starša. Kako bomo nategnili te elastike? Jim bomo že v tretjem razredu dali vedeti (česar do sedaj še niso naredile ocene v 3. razredu, bo NPZ), da so popolne zgube? In največji absurd od vseh! Vprašam, ali bomo potem, ko bomo detektirali otroke, ki niso bralno pismeni, tem otrokom dali poseben čas, da ta cilj dosežejo? Bomo njim omogočili, da se razvijajo v svojem temu in jim bomo vzeli malo matematike, malo družbe, malo glasbe itd, zato, da bodo med tem časom brali? Ali bomo tako kot do sedaj, brez milosti le statistično obdelali podatke, potem pa šopali snov naprej, kot da se nič ni zgodilo.

Že vidim stroko, kako si mane roke, ob tem, da bo imela od tretjega do devetega razreda na razpolago podatke za merjenje, četudi bodo naloge NPZ iz leta v leto manj primerljive, bomo že stlačili številke v neko statistko, ki bo dala podatke, kakršne hočemo. Že vidim politiko, ki vsako leto bodisi ozmerja ali pohvali šole, pač glede na rezultate, ki jih spretno prikroji po vsakokratnem zunanjem preverjanju. Razvrščanje šol, merjenje rezultatov, nevidni pritisk, ker drugačnega ni treba, vsak učitelj, ki uči predmet, ki se preverja na NPZ je pod pritiskom. Od njegove zrelosti je odvisno ali bo ta pritisk širil med učence ali ne. Ali bo ta strah pred možnim neuspehom (ker kljub temu, da se govori drugače, med ljudstvom kroži, in verjamem da se na šolskih institucijah ve, kdaj in za koliko je bila kakšna šola uspešna ali neuspešna pri rezultatih NPZ) ustvarjal pritisk na učence, jih ustrahoval in jih skušal na različne načine podkupiti, da se vendarle učijo njegovega predmeta. Ker že dolgo vemo, da učitelj ni tisti, ki vliva znanje v otrokove glave, temveč ustvarja okoliščine za učenje. Okoliščine so lahko tudi ustrahovanje. Ker vemo, da sta centra za strah in učenje zelo blizu skupaj v možganih, to blokira učenje – ali morda bolj prav, kreativno učenje za znanje, ki ostane, znanje, ki je oplemeniteno z izkušnjami.

Tako se lahko ponovno vprašamo kakšno šolstvo hočemo? Kakšne »izobražence« hočemo? Učenje na pamet štirinajst dni pred NPZ, maturo ali izpitom obrodi sadove. To vsi vemo. Na lastni koži smo skusili. In naredili. Bojim se, da marsikdo med nami, ki smo opravili maturo, danes pademo na preverjanju NPZ.

Cilji prve triade je opismenjevanje in računanje – oboje veščini, ki zahtevata svoj čas in veščini, ki sta nujno potrebni za nadaljnje šolanje. Kot današanja družba je očitno tudi stroka, za politiko tako ali tako vemo,  nagnjena k udobju. V času uvajanja devetletke, ko so starši sporočali, da ne razumejo opisnih ocen, smo namesto, da bi razvili razumljiv sistem obveščanja staršev rajši uvedli ocene v tretji razred. Generacije otrok po Sloveniji so bile dokaz, da se brez ocen naučijo ravno toliko ali celo več kot z ocenami. Da ocena ni motiv za učenje. Da pa je ocena orodje za prisilo in ustrahovanje. Ankete  učencev v tretjem razredu, ko so se ponovno uvedle ocene so pokazale, da se je njihovo življenje nehalo vrteti okrog znanja. Ali bolje, izgubili so radovednost, ki so jo prinesli s sabo v šolo. Namesto tega se je njihovo življenje začelo sukati okrog ocen. Tako staršem kot otrokom ni pomembno (otrokom zato, ker je nepomembno staršem) kakšno znanje stoji za oceno, pomembno je le, da je ta ocena dobra – ne narobe sem se izrazila, ocena mora biti odlična. Prav dobro in dobro nista dovolj dobri oceni. In nenadoma smo priča, kako se oseba v trenutku prelevi v številko. In ta oseba je osemletni otrok.

Težava našega šolstva, oh, ne samo šolstva, naše družbe in funkcioniranja države, je v nezaupanju. Nihče nikomur ne zaupa. Ne zaupamo učitelju, da dobro opravlja svoje delo. Ne zaupamo zdravniku, ne zaupamo ravnatelju, ne zaupamo socialnim delavcem. Nezaupanje rojeva nespoštovanje, stalne občutke nevarnosti in strahu. Vsi, ki “delajo” z mano ali mojim otrokom so potencialne barabe. Tak odnos podpihuje oblast, vestno ji sledijo mediji. Seveda se zgodijo napake. Ki so lahko še kako pomembne. In boleče. Tako kot se zgodijo pri vsakem delu. Napake, ki so v večini primerov podlaga za novo znanje, novo učenje. Zanje pa v naši državi odgovarjajo le nekateri.