Čarobnost

Opazujem jo. Mojo triletno vnučko. Sama pri sebi mrmra. Daje  si navodila. Razporeja odeje. Z njimi prekriva vrtne stopnice. Ogleduje. Komentira. Zatopljena je v svoj svet. Potrebuje novo odejo. Ravno prav veliko, veš babi. Poiščeva jo. Ponosno odkoraka. Dopolni instalacijo. Na znane melodije otroških pesmi tvori besedila. Priložnostna. Taka, ki opisujejo ta trenutek. To kar dela. »Pogrnila je dekico in skrila stopnico.« je ena od takih.  Med njimi so tudi take o lulanju, spanju in hranjenju.

Nato najde punčko. Med kupom igrač sameva že mesece. Nenadoma je postala zanimiva. In vse kar sodi zraven. Kahlica, steklenička, fen, krtača za lase. Krtače ni. Kaj zdaj? V kopalnico gre iskat svoj glavnik. »Mogoče jo bo cukalo« ugotovi. Zatopi se v igro. Mršči se, mrmra, vnaprej napoveduje svoja dejanja.

Vrne me v moje otroštvo. Začutim trenutek do ganjenosti. Kakšen mir, kakšna veličastna prisotnost v trenutku. Kakšen občutek vrednosti. Nadzor nad sabo in svojimi dejanji. Ravnovesje, ki je vir ustvarjalnosti. Kreacija s katero si zadovoljen in zadovoljen.  Čarobnost.

Nobenih vprašanj o jutri. Kaj jutri, o naslednji aktivnosti, ki me čaka.

Obstaja le to sončno, ravno prav toplo jutro na pragu novega dne izpolnjeno v vsakem trenutku.

Dvigne pogled. Nasmehneva se druga drugi. Iskre v očeh. Pristen objem: »Babi!«

Sveže utrgane češnje: Prispodoba za nemogoče

Rada imam češnje. Najrajši izmed vseh sadežev. Vendar je njihova sveža prisotnost kratkotrajne narave, četudi se jih dandanašnji lahko dobi kadarkoli.

Časi, ko so bile češnje v decembru prispodoba za nemogoče, so mimo. Ko je Ljupka Dimitrovska v Ljubljanskem zvonu prepevala o tem, da ji je njen dragi sredi decembra obljubljal češnje, smo si najstnice mislile, da mora biti pa res neumen. Dokler se nismo zaljubile. Potem bi z veseljem prisluhnile tudi takim obljubam.

Kakorkoli, meni češnje, kot redek in zame še vedno kratkega roka sadež, popestri pomlad. Z veseljem jih čakam. In dočakam. Zdaj bi lahko fantič obljubljal češnje sredi maja, ko so po 20 € na kilogram, bi znale biti še bolj dražestne kot decembra.

 Prispodoba za nemogoče. Ne zato ker nimam, zato ker ne dam. Počutim se, kot da se nekdo norčuje iz mene, iz moje otroške želje po slastnem sadežu. Zalotim se, da imam končno željo. Da si želim slastnih češenj, ki imajo okus po otroštvu in sveži pomladi. Da so še rahlo rosne, ko so sveže utrgane z domačega drevesa. Še vedno čutim njihov svež, sladek okus, hrustljavo, gladko kožo in poigravanje s peško v ustih. Tudi ta je imela okus. Še vedno stoji ta češnja. Stara, skrivenčena, z redkimi vejami in še redkejšimi češnjami. Vsako pomlad manj. Kakšno tudi nič. Odvisno od aprilskih pozeb. Takega okusa nimajo nobene druge češnje. Vsako pomlad se vozim od stojnice do stojnice in vsakič znova, ko okušam prvo češnjo čakam na prvinski, otroški okus. Ni ga več. Od presladkih, vodenih in plehkih češenj se vsako pomlad znova poslovim v upanju, da naslednje leto dočakam okus mladosti in svežine.

Trenutki, ki štejejo

Vetrovno oblačen dan. Tak, ko ne veš ali je primeren za obisk plaže ali bi ga rajši prebil s knjigo v naročju. Pravzaprav ravno pravšnji, da se odpraviš na raziskovanje. In tako sva šla. Na pot proti vetru. Z ohlapnim ciljem in ne visokimi pričakovanji. Kaj res novega vendar ni moč doživeti na tem otoku.

Po vožnji na kateri sva se spraševala, če sva tu že bila, če sva videla to in to, se sem in tja nastavila vetru, sva se odločila, da v majhnem obmorskem mestu spijeva kavo.

Namestila sva se na terasi lokala ob obali, gledajoč na pomol in ostale goste lokala čez cesto. Na oni strani ceste so se družile čudne kombinacije staršev in otrok. Več mamic kot očkov, pes in v vozičku še otrok, ki je sicer hodil a zaradi dude in negotovih korakov izgledal mlajši, kot je bil v resnici. Videti je bilo, da druščina že nekaj časa poseda, saj je bila miza polna steklenic in kavnih skodelic. Eden od fantov se je lastniško ukvarjal z Maltežanom, kar je pomenilo, da ga je nekaj časa vlekel za sabo, spet naslednji trenutek ga je stiskal v svojem naročju, kot ščit pred tem, da bi bil morda naprošen za kaj drugega. Ali še bolje, da bi se moral zaradi svojega očitnega nerodnega gibanja pridružiti ostalim, motorično spretnejšim otrokom. Tako je ostajal na varnem s psom, ki se je pustil vlačiti in cukati in nositi. Obenem pa ni bil prikrajšan za družbo otrok, tudi tujih, ki so se podobno kot on, prestopali po promenadi s psom na vrvici. Preko psov so navezovali stik, začeli pogovor, preverjali svojo moč skozi pasjo pokorščino njihovim ukazom. In ko je bil most med njimi zgrajen, so psi ostali na vrvicah in  imeli svojih pet minut miru.

Ostali otroci so se podili po pomolu. Mali nadobudnež z dudo in prisvojeno torbico, ki mi je bingljala za vratom in med nogama skoraj do tal, se je odlepil od mame. Strumno je stopil proti drugim otrokom obračajoč se proti materi, dokler mu korak ni dokončno zastal. Negotovo se je začel vračati. Rahločutna mama je opazila njegovo željo, kot tudi njegov strah in stopila za njim. Ko je opazil, da mu sledi, se je njegov obraz razžaril, stekel je svoji svobodi nasproti opogumljen z mamino oddaljeno, a bližajočo se prisotnostjo.

Med tem sva dobila kavici in coca coli. Izmenjala nekaj besed in pogledov, ki so govorili o tem, da nama je udobno. Tako nameščena sva zaznavala svet okrog sebe, svet, ki je bil viden, slišen in čuten v tistem trenutku. Nevsiljiva glasba iz zvočnikov lokala, ob nama gruča mladih fantov in deklet, ki se je smejala, pogovarjala in si izmenjevala dovtipe. Pred nama, ob mizah na drugi strani ceste že imenovana druščina, starejši gospod ob svoji bog ve kateri kavici, mimoidoči sprehajalci, večinoma nasmejani, družabni, sproščeni. Nihče od njih ni pogledoval po sebi, si popravljal svojih majic, majčk ali oblekic. Nihče ni bil zaposlen s tem, kako zgleda. Mirno in počasi so se pomikali svojim potem naproti tistega oblačnega in vetrovnega dne.

Nato pa se mi je pogled ustavil na deklici in dečku, ki sta stala na začasnem lesenem odru na koncu pomola.  Deklica je začela izvajati plesne gibe, malo naučene, malo improvizirane. Brez glasbe in ritma je sestavljala na odru svojo koreografijo. Njen mlajši brat je razkrečenih nog sedel in jo gledal. Njena notranja energija, njena notranja živost, ta nuja po gibanju je izžarevala v njeni predstavi in začarala. Mali brat jo je opazoval. Zdelo se je, da želi sodelovati v njeni predstavi, naredil je nekaj nerodnih plesnih korakov. Vedel je, da jim ne bo kos. Zato si je izmislil svojo »koreografijo«. Oponašal je borce, mislim si, da iz video igric. Streljal je na namišljene sovražnike, bil od njih namišljeno ustreljen, izvajal je padce smrti in vstajenja, medtem, ko je sestra s plesnimi koraki drsela mimo njega. Ne da bi se zavedala sta ustvarila koreografijo današnjega sveta. Začarana sva strmela, čas se je ustavil, trenutek popolne koncentracije in prisotnosti v trenutku. Ves svet okrog naju je potihnil in izginil, ničesar ni bilo razen te neme predstave, ki se je odvijala na odru življenja. Energija, ki sta jo izžarevala se je spojila z vetrom, bučečimi valovi z vsem vidnim in nevidnim, kar predstavlja kolektivno zavest.

Predstava se je končala, na prizorišče so pristopili fant s psom, deček s torbico in njegova mama, oder se je napolnil z novimi akterji, ki niso zaznali, da je bil  njun ples, kaj več od zviranja po odru.

Vrnila sva se h kavici, zaznala okrog sebe svet in se spraševala, kako to, da je danes tako drugačen od včerajšnjega. Ob natančnem pregledu prisotnih je mož opazil, da nihče nima v roki telefona. Niti gostje lokala, niti mimoidoči. Vsi so bili in uživali v prisotnosti drug drugega.

Od doma sva odšla brez velikih pričakovanj in prejela darilo. Saj otok sam po sebi najbrž res ne nudi nič novega, a ustvarja pogoje za kaj pristnega, če se ustaviš.

Pisma

Iskala sem pisma. V obmorskem mestu. Prešinilo me je, da materi napišem pismo. Pravo pismo. S kuverto in znamko.

Ne bo šlo. Razen če pišem na liste iztrgane iz zvezka in naredim kuverto iz časopisa. Nihče več ne piše pisem. Svoje misli in občutja smo skrajšali na WTF in OMG. Stavki v katerih smo govorili o tem, kaj smo občutili v določenem trenutku so se skrčili na simbole. Smeškote, razpoloženjkote. Ob njih imam vedno težavo poiskati pravega. Ko sem na primer ganjena ne morem poslati smeškota, ki joka. Ker ganjenost ni smeh. In tudi ni jok. Ganjenost je, ko se nekaj zunanjega globoko dotakne nečesa znotraj tebe. Ganjenost je, ko doživiš lepoto, za katero meniš, da jo je nemogoče doživeti. Ganjenost je, ko se lepota zunaj tebe ujame z lepoto v tebi. In za kaj takega je nemogoče narediti razpoloženjski simbol. No, mogoče, če ganjenost dojemaš kot prisotnost smeha in joka obenem. Nič več kot to. Moja ganjenost je čista radost, iskreno presenečenje nad doživetim, videnim ali slišanim. Ali vse skupaj. Radost, ki je ne moreš obdržati, od tod žalost. Lahko se je le spominjaš in čakaš na naslednjo radost. Vendar se čakanje nikoli ne obrestuje. Kajti trenutki ganjenosti, ki pridejo z lepoto so nenapovedljivi, nepredvidljivi. So stvar prisotnosti v času in prostoru. Tukaj in zdaj. Pridejo kot nagrada in se nikoli ne vrnejo ob sicer enakih okoliščinah. Zato jih je nesmiselno iskati ali želeti ponoviti. Temveč samo živeti, ozaveščeno živeti.

Zato me razpoloženjski simboli vedno spravijo v zadrego. Ker se mi zdi, da mi morda nekaj pomembnega manjka, da se nikoli ne morem odločiti za pravi simbol. V resnici imam vsega preveč. Preveč besed za majhne reči, preveč opisov za neznatne dogodke, preveč čustev za mnoge ljudi.

Zato sem človek pisem. V pismih je nekaj starinskega. Predvsem pa je vanje ujet čas. Čas, ko si z mislimi pripet na človeka, ki mu je pismo namenjeno. Čas, ko iščeš prave besede, ki bodo prizanesljive, ki bodo nežne, ki bodo most med teboj in njim. Tudi pisma napisana iz jeze, žalosti ali razočaranja se skozi vrstice obrusijo. Ko prideš do konca, preden napišeš »lepo te pozdravljam«, spoznaš, da se skozi vrstice vije tvoja resnica, ki nima nič opraviti z resnico drugega, z resnico prejemnika. Učiš se o sebi ob drugem skozi pisanje. Takrat lahko doživiš eno od ganjenosti in hvaležnosti. In nato lahko iskreno napišeš »z ljubeznijo te pozdravljam«. Ampak zato si je, OMG, treba vzeti čas.

MOJE TIŠINE

 

Ko tišina zakriči, se zdi, da ti bo bobenčke potegnilo navznoter. Ko se veter umiri in potihnejo še ptice, se zdi, da globlje tišine ni. Molči narava in molči človek. Taka tišina nas je prežela v času sončevega mrka. To je bila spoštljiva tišina. Poklon živih bitij viru življenja. Tišina, ko zajameš sapo ob nečem večjem od tebe.

Mehka tišina. Sneži. Vsi glasovi so zabrisani, zamolkli, dokler ne izzvenijo v glasbi padajočih snežink.  Slišiš njihovo belo tišino. In se pomiriš. Sprostiš, udobno se namestiš v samem sebi. Vse je kot mora biti.

Neprijetna tišina med dvema, ki sta si povedala, kar boli. Ko so besede prehitele misli, ko so kričale v prostor in žalile, poniževale, zasmehovale. Tišina postane prepad. Meja. Zid. Ne moreš izdaviti besede »oprosti«, ker veš, da ne more biti oproščeno. Da je preveč. Ta tišina potrebuje čas, da se pomiri.

Udobna tišina zazveni, ko si samo skupaj. Samo sva. Ne potrebujeva besed, ker je vse povedano. Tišina kot mehka dekca ogreva najin energetski prostor. Ganljivo je.

Tišina, ko se izpoje zadnji ton v skladbi na cd-ju, tišina, ki daje pomen zvoku. Ko se zaveš, da slišiš, slišiš in si za to hvaležen.

Današnja tišina je zlovešča. Molk ponavljajočih se glasov, ki so postali del našega vsakdanjega okolja. Prelet letala, oddaljeni šum avtomobilov s ceste, motorist, ki brzi svoji usodi nasproti, kriki otrok, pogovor sosed, prepir na vasi, smeh najstnikov in glasovi posnetkov z njihovih telefonov. Vsi ti glasovi so se prepletali v našem vsakdanjem življenju in postali kulisa. Varna kulisa. Ko so vsi ti glasovi tam, je vse v redu. Življenje teče po ustaljenem tiru, nič ne zmoti njegovega toka. Tudi če je v tvojem osebnem življenju kaj narobe, celo hudo narobe, te obdaja ta samoumevna, kot nevidni plašč tenka koprena glasov, ki ti sporoča: V redu je, svet se še vrti, ti le uredi svoje, brez skrbi.

Zdaj je več ni. Globoka tišina se je zajedla v vse trenutke v življenju. Sem ter tja slišiš kakšen avto, motoristi so se poskrili, letala so občepela, do mraka morda še kakšen otroški smeh a v poznem popoldnevu zamirajo tudi ti redki glasovi in svet obstane. Zamrzne. To ni spoštljiva tišina. To je tišina, ki te obda, ko stojiš vrh previsa in gledaš v globino. To je tišina, ki te obda, ko izveš, da ti je umrl nekdo od dragih. To je tišina razgaljenosti in samote, nemoči in groze. Tišina negotovosti. Tišina, ki vpije. Tišina korone.

Marketing 2

Nisem človek, ki bi slepo nakupoval. Hitro sem se naučila, da brskanje po netu, kar tako, če te res ne zanima, pomeni kup nove šare, ki jo moraš goltati, ko bi le rad prišel do preproste informacije. Verjamem, da je očesni stik tudi tu pomemben. Ker sem laik, a kljub temu rada preberem o novostih na področju informacijske tehnologije, do tam seveda, kjer je moj domet, si mislim, da je predolg pogled na določeno reklamo lahko že informacija, da me izdelek zanima. Težava je v tem, da se ni mogoče izogniti očesnemu stiku. Ko odpreš internetne strani s pogledom zaobjemaš ves ekran. Nehote se ustaviš ob tej ali oni podobi, četudi ti na kraj pameti ne pade, da bi nanjo kliknil. Moj osebni prostor je ogrožen. Informacije o izdelkih, storitvah, o tem kako lepa in urejena moram biti, da zadostujem merilom sodobne družbe, so pol metra pred mano. In nimam možnosti, da se sama odločim ali jih bom povabila v svoj osebni prostor ali ne. Tam so. Prežijo name. Ne morem jih zaobiti, se priplaziti za hrbet.

To doživljam kot svojevrstno nasilje, posiljevanje. Kadar grem v nakupe, vem kaj potrebujem. Ne kupujem na slepo srečo in bog ne daj, preko interneta. Kadarkoli (no, dvakrat do zdaj) so me premamili izdelki oglaševani na netu, sem ostala z dolgim nosom. Zlasti izdelki nove  informacijske tehnologije se izkažejo da moraš dokupiti programsko opremo, ali specialno baterijo, poseben priključek, če hočeš, da dela in še bi lahko naštevala. Na koncu izdelek oglaševan kot ugoden ostane neuporaben ali dvakrat držaji. Pri meni ostane neuporaben.

In kar je najhuje od vsega, je to, da ti iz ekrana ves čas sporočajo, da si neustrezen, če nimaš tega in onega. Da si za ustrelit, če nimaš popolne postave, da si dolgočasen in len, če te ne zanimajo eksotični dopustniški kraji. Da se da življenje s tableto za to in ono, shujšati, olepšati kožo in lase in z napitki ozdraviti še tako trdovratno slabo krvno sliko. Bod ne daj, da ne slediš vsem zdravim presnim, zelenjavnim napitkom, ker te utegne v kratkem vzeti hudič.

Za hudo odrasle osebe, kot sem jaz in še kdo, to pravzaprav ni težava. Težava je, ker to berejo otroci, najstniki, ki si gradijo samopodobo in ki iz vseh teh informacij lahko razberejo le, da nikoli, prav nikoli ne bodo ustrezni. To pa lahko vodi v zasvojenost, samomorilnost, bulimijo, anoreksijo ali kar po domače – bolezen duše.

To, da bi rad v miru spil svoje pivo, je grešno, ker danes je edina dovoljena ali celo zaželena zasvojenost – potrošništvo.

Marketing 1

Vsako leto se približno ob istem času pojavim na istem kraju. Kraj najinega dopustovanja je vsako leto isti. To me pomirja in daje občutek stabilnosti.

Na koncu naše promenade, ki vodi na plažo je zadnjih nekaj let vedril gospod, ki je, v belo oblečen, urejen, ponujal mimoidočim reklamne listke za njegovo gostilno.  Gostilno poznam. Dobro je obiskana. Prijeten ambient in pestra izbira, predvsem morskih jedi. Cenovno dosegljiva ljudem kot sva midva morda res ob posebnih priložnostih v življenju.  Kar hočem reči, gostilna z obiskanostjo nikoli ni imela težav. In vendar je gospod dan za dnem ponujal mimoidočim tiskane lističe s ponudbo gostilne. Spominjam se, da mi je srečanje z njim vsak dan štirikrat, predstavljalo muko. Že ko sem ga opazila, sem v glavi računala, kako naj se obrnem, da ga zaobidem, se mu priplazim za hrbet, se mu skratka izognem. Ni trajalo dolgo, da sem spoznala, da gospod deluje na očesni stik. Pogled v oči mu je dal signal, da se lahko približa in ponudi reklamni list. V osebni prostor ljudi ni vstopal, če ni bil »povabljen«.

Ko sem se pozanimala, kako to, da je svetek in petek prisoten na koncu promenade, sem dobila odgovor, da je bolan. Da je zbolel na duši. To, da ponuja reklamne listke na promenadi, pomeni da je zaposlen. Da se čuti vsaj še malo koristnega. In to delo je res dobro opravljal.

Tako sem prihajala na  konec promenade z novim vedenjem. Bilo mi je v veliko zadoščenje, da sem sem se sama odločala, kdaj ga povabim v svoj osebni prostor in dobim reklamo.  To sem vsake toliko naredila, čeprav je bilo na  promenadi vsak dan dovolj ljudi, ki so bili tam prvič.

Ko sem se letos prvič bližala koncu promenade, sem pričakovala da bo stal tam. Z eno roko ponujajoč reklame, druga mu bo, kot po navadi počivala na glavi njegovega psa. Ni ga bilo. Nisem vedela ali obžalujem, da ga ni, ali čutim olajšanje.

Rekli so, da je umrl. Bolezni duše trajajo dolgo. A nekega dne pride dan, ko pade odločitev. Ko ima tudi duša dovolj trpinčenja.

Kljub temu, da gospoda ni več tam, ga vidim, in njegove gostilne tudi ne bom pozabila.

Hrepenenje

Mark Knopfler: Going home

Večno spraševanje:”Kje sem doma?” Večno hrepenenje po pripadati, biti sprejet, tak kot si. Nadevaš obraze za različne ljudi, dogodke. Nadevaš maske, ki se seštevajo. Na koncu ne veš več, katera je tvoja. Kdo v resnici si. In se zaveš, če sam sebi nisi dom, prepoznaven in en sam, postaneš brezdomec pred vrati svojega doma. Tujec v lastni hiši, kjer so vse maske prazne. Praznine lastne duše ne nadomesti nobena ljubezen. Ker nima kje stanovati.

Starost

V tišini se peljeva domov. Sedi zraven mene in tuhta. Ne vem kaj reči. Vzdušje je težko, ne neprijetno, turobno. Brezizhodno.

Reče: “Pes me je bil vesel, ko sem prišla. Potem mu je bilo vseeno. Sem ali me ni. ”

Nič ne rečem. Lahko kaj rečem? Res je. A to boli. Razumem.

Po nekaj ovinkih reče: “Ne pride. Kaj sem naredila narobe?”

Molčim. nimam odgovora.

Pred nama je sončen dan. Lep, čist. A pravzaprav ne obstaja. Obstaja le, kar ima v glavi.

In spet: “Ko si star, izgubiš, za kar si mislil, da je večno tvoje. Da ne moreš nikoli izgubiti.”

V grlu se mi zadrgnejo besede. Toliko sem stara, da vem, da čutim, da prihajajo tudi do mene. Vsa ta spoznanja. Vsa ta groba resnica.

Ko si star in živiš le še v svoji glavi, nimaš več stika. Z nikomer. In tvoji otroci, bratje in sestre, ki so se zdeli večni v tvojem življenju, sicer živijo. Živijo svoje življenje in ti ne dosežeš več njihovega in oni ne tvojega. Postaneš nadležen, zagrenjen. Razočaral si se nad sabo in vsem, kar si v življenju naredil. Vse kar si delal se sprevrže v napoto. V kamen na poti, ki ga ne moreš več niti pobrati in zalučati daleč stran.

Ostaneš sam, sam, sam. Sprašuješ se, čemu si moral to doživeti, kako to, da življenje ni bilo milostno, Milostno, da bi ti prihranilo to zadnje spoznanje.

Želiš se približati dragim, a izbiraš napačne besede, stokrat povedane spomine, vredna dejanja, katerih pomena razen tebe nihče več ne razume.

Prispeva. Gledam jo kako stopa proti stanovanju. Sklonjenih ram, z drsajočim korakom in težkimi mislimi gre svoji novi samoti naproti.

In zajokam. Zanjo, zase, za vse.

NPZ ČETRTIČ

Učiteljsko združenje Slovenije JE MINISTRICI V ZVEZI  S PRENOVO MODELA NACIONALNEGA PREVERJANJA POSLALO NASLEDNJE PISMO:

Javno pismo ministrici za izobraževanje, znanost in šport o nacionalnem preverjanju znanja

Spoštovana ministrica dr. Maja Makovec Brenčič,

Učiteljsko združenje Slovenije je 10. aprila 2017 na vas naslovilo prošnjo o uradni predstavitvi novega modela nacionalnega preverjanja znanja, ki ga je pripravilo vaše ministrstvo, namenjeni nam, osnovnošolskim učiteljem. Prav tako smo vas v imenu učiteljev vljudno prosili, da nam sporočite, kako mislite vrednotiti delo popravljalcev nacionalnega preverjanja znanja v letošnjem šolskem letu, saj namreč vi, kot naša pristojna ministrica, določate merila in kriterije vrednotenja. Že od začetka vašega mandata vas učitelji naprošamo za uradno predstavitev analize problematike nacionalnega preverjanja znanja. Žal učitelji do danes nismo prejeli nobenega odgovora. Zato na dan, ko naši osnovnošolci pišejo nacionalno preverjanje znanja iz slovenskega jezika, na vas znova naslavljamo vprašanja o nacionalnem preverjanju znanja, ki so za nas in naše osnovnošolce izjemnega pomena:

1. Kdaj bo uradno besedilo o novem modelu NPZ in spremembah pravilnikov, na katere bo vplival nov model NPZ, prišlo v roke učiteljem?

2. Koliko je bilo učiteljev praktikov, ki so bili vključeni v oblikovanje končnega besedila o novem modelu NPZ? Kdo so bili in po kakšnem ključu ste jih izbrali?

3. Katere vsebinske spremembe, ki smo jih predlagali učitelji v javni razpravi, so zajete v novem modelu NPZ?

4. Zakaj se uvaja NPZ v 3. razred, če se učitelji o tem nismo izrekli oz. smo v večini nasprotovali?

5. Zakaj si učenec v 9. razredu po vzoru mature ne sme sam izbrati 3. predmeta, če le-ta vpliva na zaključno oceno in morda celo na izbiro njegovega nadaljnjega šolanja? (Npr. učencu, ki bo šel na zdravstveno šolo, bo minister izbral npr. glasbo, učenec pa bi si želel biologijo.)
6. Učitelji že leta opozarjamo, da se je NPZ iz slovenščine spremenil v test bralne pismenosti. Naloge v gradivih za slovenščino, ki jih potrjuje Strokovni svet MIZŠ, in naloge v NPZ se zelo razlikujejo. Ali bo nov NPZ za slovenščino upošteval ta opozorila učiteljev in se približal učnemu načrtu za slovenščino in potrjenim učnim gradivom?

7. Učitelji prav tako leta opozarjamo, da NPZ iz TJA močno presega znanja, ki jih učenec dobi po učnem načrtu. Učenci iz socialno privilegiranih družin in okolij so v veliki prednosti. Bo novi NPZ iz TJA usklajen z učnim načrtom?

8. NPZ je približno 2 meseca pred zaključkom posamezne triade, preverja pa standarde celotnih triad. Se bo na državni ravni naredil izbor standardov pri vseh predmetih, ki bodo izvzeti, saj jih še vendar ni bilo mogoče vseh obdelati oz. so drugače razporejeni po različnih potrjenih učbenikih?

9. Ali bo nov model NPZ iz predmetov likovna umetnost, glasbena umetnost, šport, tehnika in tehnologija še vedno zgolj pisno preverjanje? Učenci pri teh predmetih ustvarijo veliko praktičnih izdelkov oz. praktičnih vaj.

10. Ali bo nov model NPZ upošteval prilagoditve, ki jih imajo učenci z DSP? Zdaj namreč upošteva zgolj podaljšan čas pisanja, učenci pa imajo pri rednem pouku še številne druge prilagoditve.

11. Kako se bodo točke oz. odstotki na NPZ spremenili v oceno?

12. Glede na to, da bo NPZ obvezen ob zaključku vsake triade, bodo za vse predmete in za vse triade razpisani tudi naknadni roki? Kaj se bo zgodilo, če se učenec ne bo udeležil niti naknadnega roka?

13. Kako bo ovrednoteno oz. plačano delo popravljavcev in kdaj ter v katerih dokumentih bo to uzakonjeno?

14. Učitelji že leta opozarjamo, da vsi ravnatelji kljub navodilom MIZŠ ne prijavljajo vseh učiteljev kot popravljavcev. Kako boste ukrepali, če ravnatelj ne prijavi vsega razpoložljivega kadra?

S spoštovanjem

Metka Zorec, predsednica Učiteljskega združenja Slovenije Bojana Potočnik, članica Učiteljskega združenja Slovenije

Intervju s članico združenja Bojano Potočnik si lahko preberete v zadnji Mladini.