Vetrovno oblačen dan. Tak, ko ne veš ali je primeren za obisk plaže ali bi ga rajši prebil s knjigo v naročju. Pravzaprav ravno pravšnji, da se odpraviš na raziskovanje. In tako sva šla. Na pot proti vetru. Z ohlapnim ciljem in ne visokimi pričakovanji. Kaj res novega vendar ni moč doživeti na tem otoku.
Po vožnji na kateri sva se spraševala, če sva tu že bila, če sva videla to in to, se sem in tja nastavila vetru, sva se odločila, da v majhnem obmorskem mestu spijeva kavo.
Namestila sva se na terasi lokala ob obali, gledajoč na pomol in ostale goste lokala čez cesto. Na oni strani ceste so se družile čudne kombinacije staršev in otrok. Več mamic kot očkov, pes in v vozičku še otrok, ki je sicer hodil a zaradi dude in negotovih korakov izgledal mlajši, kot je bil v resnici. Videti je bilo, da druščina že nekaj časa poseda, saj je bila miza polna steklenic in kavnih skodelic. Eden od fantov se je lastniško ukvarjal z Maltežanom, kar je pomenilo, da ga je nekaj časa vlekel za sabo, spet naslednji trenutek ga je stiskal v svojem naročju, kot ščit pred tem, da bi bil morda naprošen za kaj drugega. Ali še bolje, da bi se moral zaradi svojega očitnega nerodnega gibanja pridružiti ostalim, motorično spretnejšim otrokom. Tako je ostajal na varnem s psom, ki se je pustil vlačiti in cukati in nositi. Obenem pa ni bil prikrajšan za družbo otrok, tudi tujih, ki so se podobno kot on, prestopali po promenadi s psom na vrvici. Preko psov so navezovali stik, začeli pogovor, preverjali svojo moč skozi pasjo pokorščino njihovim ukazom. In ko je bil most med njimi zgrajen, so psi ostali na vrvicah in imeli svojih pet minut miru.
Ostali otroci so se podili po pomolu. Mali nadobudnež z dudo in prisvojeno torbico, ki mi je bingljala za vratom in med nogama skoraj do tal, se je odlepil od mame. Strumno je stopil proti drugim otrokom obračajoč se proti materi, dokler mu korak ni dokončno zastal. Negotovo se je začel vračati. Rahločutna mama je opazila njegovo željo, kot tudi njegov strah in stopila za njim. Ko je opazil, da mu sledi, se je njegov obraz razžaril, stekel je svoji svobodi nasproti opogumljen z mamino oddaljeno, a bližajočo se prisotnostjo.
Med tem sva dobila kavici in coca coli. Izmenjala nekaj besed in pogledov, ki so govorili o tem, da nama je udobno. Tako nameščena sva zaznavala svet okrog sebe, svet, ki je bil viden, slišen in čuten v tistem trenutku. Nevsiljiva glasba iz zvočnikov lokala, ob nama gruča mladih fantov in deklet, ki se je smejala, pogovarjala in si izmenjevala dovtipe. Pred nama, ob mizah na drugi strani ceste že imenovana druščina, starejši gospod ob svoji bog ve kateri kavici, mimoidoči sprehajalci, večinoma nasmejani, družabni, sproščeni. Nihče od njih ni pogledoval po sebi, si popravljal svojih majic, majčk ali oblekic. Nihče ni bil zaposlen s tem, kako zgleda. Mirno in počasi so se pomikali svojim potem naproti tistega oblačnega in vetrovnega dne.
Nato pa se mi je pogled ustavil na deklici in dečku, ki sta stala na začasnem lesenem odru na koncu pomola. Deklica je začela izvajati plesne gibe, malo naučene, malo improvizirane. Brez glasbe in ritma je sestavljala na odru svojo koreografijo. Njen mlajši brat je razkrečenih nog sedel in jo gledal. Njena notranja energija, njena notranja živost, ta nuja po gibanju je izžarevala v njeni predstavi in začarala. Mali brat jo je opazoval. Zdelo se je, da želi sodelovati v njeni predstavi, naredil je nekaj nerodnih plesnih korakov. Vedel je, da jim ne bo kos. Zato si je izmislil svojo »koreografijo«. Oponašal je borce, mislim si, da iz video igric. Streljal je na namišljene sovražnike, bil od njih namišljeno ustreljen, izvajal je padce smrti in vstajenja, medtem, ko je sestra s plesnimi koraki drsela mimo njega. Ne da bi se zavedala sta ustvarila koreografijo današnjega sveta. Začarana sva strmela, čas se je ustavil, trenutek popolne koncentracije in prisotnosti v trenutku. Ves svet okrog naju je potihnil in izginil, ničesar ni bilo razen te neme predstave, ki se je odvijala na odru življenja. Energija, ki sta jo izžarevala se je spojila z vetrom, bučečimi valovi z vsem vidnim in nevidnim, kar predstavlja kolektivno zavest.
Predstava se je končala, na prizorišče so pristopili fant s psom, deček s torbico in njegova mama, oder se je napolnil z novimi akterji, ki niso zaznali, da je bil njun ples, kaj več od zviranja po odru.
Vrnila sva se h kavici, zaznala okrog sebe svet in se spraševala, kako to, da je danes tako drugačen od včerajšnjega. Ob natančnem pregledu prisotnih je mož opazil, da nihče nima v roki telefona. Niti gostje lokala, niti mimoidoči. Vsi so bili in uživali v prisotnosti drug drugega.
Od doma sva odšla brez velikih pričakovanj in prejela darilo. Saj otok sam po sebi najbrž res ne nudi nič novega, a ustvarja pogoje za kaj pristnega, če se ustaviš.
CHOICE4BETTER 