Opazujem jo. Mojo triletno vnučko. Sama pri sebi mrmra. Daje  si navodila. Razporeja odeje. Z njimi prekriva vrtne stopnice. Ogleduje. Komentira. Zatopljena je v svoj svet. Potrebuje novo odejo. Ravno prav veliko, veš babi. Poiščeva jo. Ponosno odkoraka. Dopolni instalacijo. Na znane melodije otroških pesmi tvori besedila. Priložnostna. Taka, ki opisujejo ta trenutek. To kar dela. »Pogrnila je dekico in skrila stopnico.« je ena od takih.  Med njimi so tudi take o lulanju, spanju in hranjenju.

Nato najde punčko. Med kupom igrač sameva že mesece. Nenadoma je postala zanimiva. In vse kar sodi zraven. Kahlica, steklenička, fen, krtača za lase. Krtače ni. Kaj zdaj? V kopalnico gre iskat svoj glavnik. »Mogoče jo bo cukalo« ugotovi. Zatopi se v igro. Mršči se, mrmra, vnaprej napoveduje svoja dejanja.

Vrne me v moje otroštvo. Začutim trenutek do ganjenosti. Kakšen mir, kakšna veličastna prisotnost v trenutku. Kakšen občutek vrednosti. Nadzor nad sabo in svojimi dejanji. Ravnovesje, ki je vir ustvarjalnosti. Kreacija s katero si zadovoljen in zadovoljen.  Čarobnost.

Nobenih vprašanj o jutri. Kaj jutri, o naslednji aktivnosti, ki me čaka.

Obstaja le to sončno, ravno prav toplo jutro na pragu novega dne izpolnjeno v vsakem trenutku.

Dvigne pogled. Nasmehneva se druga drugi. Iskre v očeh. Pristen objem: »Babi!«

Rada imam češnje. Najrajši izmed vseh sadežev. Vendar je njihova sveža prisotnost kratkotrajne narave, četudi se jih dandanašnji lahko dobi kadarkoli.

Časi, ko so bile češnje v decembru prispodoba za nemogoče, so mimo. Ko je Ljupka Dimitrovska v Ljubljanskem zvonu prepevala o tem, da ji je njen dragi sredi decembra obljubljal češnje, smo si najstnice mislile, da mora biti pa res neumen. Dokler se nismo zaljubile. Potem bi z veseljem prisluhnile tudi takim obljubam.

Kakorkoli, meni češnje, kot redek in zame še vedno kratkega roka sadež, popestri pomlad. Z veseljem jih čakam. In dočakam. Zdaj bi lahko fantič obljubljal češnje sredi maja, ko so po 20 € na kilogram, bi znale biti še bolj dražestne kot decembra.

 Prispodoba za nemogoče. Ne zato ker nimam, zato ker ne dam. Počutim se, kot da se nekdo norčuje iz mene, iz moje otroške želje po slastnem sadežu. Zalotim se, da imam končno željo. Da si želim slastnih češenj, ki imajo okus po otroštvu in sveži pomladi. Da so še rahlo rosne, ko so sveže utrgane z domačega drevesa. Še vedno čutim njihov svež, sladek okus, hrustljavo, gladko kožo in poigravanje s peško v ustih. Tudi ta je imela okus. Še vedno stoji ta češnja. Stara, skrivenčena, z redkimi vejami in še redkejšimi češnjami. Vsako pomlad manj. Kakšno tudi nič. Odvisno od aprilskih pozeb. Takega okusa nimajo nobene druge češnje. Vsako pomlad se vozim od stojnice do stojnice in vsakič znova, ko okušam prvo češnjo čakam na prvinski, otroški okus. Ni ga več. Od presladkih, vodenih in plehkih češenj se vsako pomlad znova poslovim v upanju, da naslednje leto dočakam okus mladosti in svežine.

Tako kot čakam, da se v novo jutro prebudim z iskrivo in evforično radovednostjo.