Iskala sem pisma. V obmorskem mestu. Prešinilo me je, da materi napišem pismo. Pravo pismo. S kuverto in znamko.

Ne bo šlo. Razen če pišem na liste iztrgane iz zvezka in naredim kuverto iz časopisa. Nihče več ne piše pisem. Svoje misli in občutja smo skrajšali na WTF in OMG. Stavki v katerih smo govorili o tem, kaj smo občutili v določenem trenutku so se skrčili na simbole. Smeškote, razpoloženjkote. Ob njih imam vedno težavo poiskati pravega. Ko sem na primer ganjena ne morem poslati smeškota, ki joka. Ker ganjenost ni smeh. In tudi ni jok. Ganjenost je, ko se nekaj zunanjega globoko dotakne nečesa znotraj tebe. Ganjenost je, ko doživiš lepoto, za katero meniš, da jo je nemogoče doživeti. Ganjenost je, ko se lepota zunaj tebe ujame z lepoto v tebi. In za kaj takega je nemogoče narediti razpoloženjski simbol. No, mogoče, če ganjenost dojemaš kot prisotnost smeha in joka obenem. Nič več kot to. Moja ganjenost je čista radost, iskreno presenečenje nad doživetim, videnim ali slišanim. Ali vse skupaj. Radost, ki je ne moreš obdržati, od tod žalost. Lahko se je le spominjaš in čakaš na naslednjo radost. Vendar se čakanje nikoli ne obrestuje. Kajti trenutki ganjenosti, ki pridejo z lepoto so nenapovedljivi, nepredvidljivi. So stvar prisotnosti v času in prostoru. Tukaj in zdaj. Pridejo kot nagrada in se nikoli ne vrnejo ob sicer enakih okoliščinah. Zato jih je nesmiselno iskati ali želeti ponoviti. Temveč samo živeti, ozaveščeno živeti.

Zato me razpoloženjski simboli vedno spravijo v zadrego. Ker se mi zdi, da mi morda nekaj pomembnega manjka, da se nikoli ne morem odločiti za pravi simbol. V resnici imam vsega preveč. Preveč besed za majhne reči, preveč opisov za neznatne dogodke, preveč čustev za mnoge ljudi.

Zato sem človek pisem. V pismih je nekaj starinskega. Predvsem pa je vanje ujet čas. Čas, ko si z mislimi pripet na človeka, ki mu je pismo namenjeno. Čas, ko iščeš prave besede, ki bodo prizanesljive, ki bodo nežne, ki bodo most med teboj in njim. Tudi pisma napisana iz jeze, žalosti ali razočaranja se skozi vrstice obrusijo. Ko prideš do konca, preden napišeš »lepo te pozdravljam«, spoznaš, da se skozi vrstice vije tvoja resnica, ki nima nič opraviti z resnico drugega, z resnico prejemnika. Učiš se o sebi ob drugem skozi pisanje. Takrat lahko doživiš eno od ganjenosti in hvaležnosti. In nato lahko iskreno napišeš »z ljubeznijo te pozdravljam«. Ampak zato si je, OMG, treba vzeti čas.