Ko tišina zakriči, se zdi, da ti bo bobenčke potegnilo navznoter. Ko se veter umiri in potihnejo še ptice, se zdi, da globlje tišine ni. Molči narava in molči človek. Taka tišina nas je prežela v času sončevega mrka. To je bila spoštljiva tišina. Poklon živih bitij viru življenja. Tišina, ko zajameš sapo ob nečem večjem od tebe.

Mehka tišina. Sneži. Vsi glasovi so zabrisani, zamolkli, dokler ne izzvenijo v glasbi padajočih snežink.  Slišiš njihovo belo tišino. In se pomiriš. Sprostiš, udobno se namestiš v samem sebi. Vse je kot mora biti.

Neprijetna tišina med dvema, ki sta si povedala, kar boli. Ko so besede prehitele misli, ko so kričale v prostor in žalile, poniževale, zasmehovale. Tišina postane prepad. Meja. Zid. Ne moreš izdaviti besede »oprosti«, ker veš, da ne more biti oproščeno. Da je preveč. Ta tišina potrebuje čas, da se pomiri.

Udobna tišina zazveni, ko si samo skupaj. Samo sva. Ne potrebujeva besed, ker je vse povedano. Tišina kot mehka dekca ogreva najin energetski prostor. Ganljivo je.

Tišina, ko se izpoje zadnji ton v skladbi na cd-ju, tišina, ki daje pomen zvoku. Ko se zaveš, da slišiš, slišiš in si za to hvaležen.

Današnja tišina je zlovešča. Molk ponavljajočih se glasov, ki so postali del našega vsakdanjega okolja. Prelet letala, oddaljeni šum avtomobilov s ceste, motorist, ki brzi svoji usodi nasproti, kriki otrok, pogovor sosed, prepir na vasi, smeh najstnikov in glasovi posnetkov z njihovih telefonov. Vsi ti glasovi so se prepletali v našem vsakdanjem življenju in postali kulisa. Varna kulisa. Ko so vsi ti glasovi tam, je vse v redu. Življenje teče po ustaljenem tiru, nič ne zmoti njegovega toka. Tudi če je v tvojem osebnem življenju kaj narobe, celo hudo narobe, te obdaja ta samoumevna, kot nevidni plašč tenka koprena glasov, ki ti sporoča: V redu je, svet se še vrti, ti le uredi svoje, brez skrbi.

Zdaj je več ni. Globoka tišina se je zajedla v vse trenutke v življenju. Sem ter tja slišiš kakšen avto, motoristi so se poskrili, letala so občepela, do mraka morda še kakšen otroški smeh a v poznem popoldnevu zamirajo tudi ti redki glasovi in svet obstane. Zamrzne. To ni spoštljiva tišina. To je tišina, ki te obda, ko stojiš vrh previsa in gledaš v globino. To je tišina, ki te obda, ko izveš, da ti je umrl nekdo od dragih. To je tišina razgaljenosti in samote, nemoči in groze. Tišina negotovosti. Tišina, ki vpije. Tišina korone.