Marketing 2
Nisem človek, ki bi slepo nakupoval. Hitro sem se naučila, da brskanje po netu, kar tako, če te res ne zanima, pomeni kup nove šare, ki jo moraš goltati, ko bi le rad prišel do preproste informacije. Verjamem, da je očesni stik tudi tu pomemben. Ker sem laik, a kljub temu rada preberem o novostih na področju informacijske tehnologije, do tam seveda, kjer je moj domet, si mislim, da je predolg pogled na določeno reklamo lahko že informacija, da me izdelek zanima. Težava je v tem, da se ni mogoče izogniti očesnemu stiku. Ko odpreš internetne strani s pogledom zaobjemaš ves ekran. Nehote se ustaviš ob tej ali oni podobi, četudi ti na kraj pameti ne pade, da bi nanjo kliknil. Moj osebni prostor je ogrožen. Informacije o izdelkih, storitvah, o tem kako lepa in urejena moram biti, da zadostujem merilom sodobne družbe, so pol metra pred mano. In nimam možnosti, da se sama odločim ali jih bom povabila v svoj osebni prostor ali ne. Tam so. Prežijo name. Ne morem jih zaobiti, se priplaziti za hrbet.
To doživljam kot svojevrstno nasilje, posiljevanje. Kadar grem v nakupe, vem kaj potrebujem. Ne kupujem na slepo srečo in bog ne daj, preko interneta. Kadarkoli (no, dvakrat do zdaj) so me premamili izdelki oglaševani na netu, sem ostala z dolgim nosom. Zlasti izdelki nove informacijske tehnologije se izkažejo da moraš dokupiti programsko opremo, ali specialno baterijo, poseben priključek, če hočeš, da dela in še bi lahko naštevala. Na koncu izdelek oglaševan kot ugoden ostane neuporaben ali dvakrat držaji. Pri meni ostane neuporaben.
In kar je najhuje od vsega, je to, da ti iz ekrana ves čas sporočajo, da si neustrezen, če nimaš tega in onega. Da si za ustrelit, če nimaš popolne postave, da si dolgočasen in len, če te ne zanimajo eksotični dopustniški kraji. Da se da življenje s tableto za to in ono, shujšati, olepšati kožo in lase in z napitki ozdraviti še tako trdovratno slabo krvno sliko. Bod ne daj, da ne slediš vsem zdravim presnim, zelenjavnim napitkom, ker te utegne v kratkem vzeti hudič.
Za hudo odrasle osebe, kot sem jaz in še kdo, to pravzaprav ni težava. Težava je, ker to berejo otroci, najstniki, ki si gradijo samopodobo in ki iz vseh teh informacij lahko razberejo le, da nikoli, prav nikoli ne bodo ustrezni. To pa lahko vodi v zasvojenost, samomorilnost, bulimijo, anoreksijo ali kar po domače – bolezen duše.
To, da bi rad v miru spil svoje pivo, je grešno, ker danes je edina dovoljena ali celo zaželena zasvojenost – potrošništvo.
CHOICE4BETTER 