Marketing 1

Vsako leto se približno ob istem času pojavim na istem kraju. Kraj najinega dopustovanja je vsako leto isti. To me pomirja in daje občutek stabilnosti.

Na koncu naše promenade, ki vodi na plažo je zadnjih nekaj let vedril gospod, ki je, v belo oblečen, urejen, ponujal mimoidočim reklamne listke za njegovo gostilno.  Gostilno poznam. Dobro je obiskana. Prijeten ambient in pestra izbira, predvsem morskih jedi. Cenovno dosegljiva ljudem kot sva midva morda res ob posebnih priložnostih v življenju.  Kar hočem reči, gostilna z obiskanostjo nikoli ni imela težav. In vendar je gospod dan za dnem ponujal mimoidočim tiskane lističe s ponudbo gostilne. Spominjam se, da mi je srečanje z njim vsak dan štirikrat, predstavljalo muko. Že ko sem ga opazila, sem v glavi računala, kako naj se obrnem, da ga zaobidem, se mu priplazim za hrbet, se mu skratka izognem. Ni trajalo dolgo, da sem spoznala, da gospod deluje na očesni stik. Pogled v oči mu je dal signal, da se lahko približa in ponudi reklamni list. V osebni prostor ljudi ni vstopal, če ni bil »povabljen«.

Ko sem se pozanimala, kako to, da je svetek in petek prisoten na koncu promenade, sem dobila odgovor, da je bolan. Da je zbolel na duši. To, da ponuja reklamne listke na promenadi, pomeni da je zaposlen. Da se čuti vsaj še malo koristnega. In to delo je res dobro opravljal.

Tako sem prihajala na  konec promenade z novim vedenjem. Bilo mi je v veliko zadoščenje, da sem sem se sama odločala, kdaj ga povabim v svoj osebni prostor in dobim reklamo.  To sem vsake toliko naredila, čeprav je bilo na  promenadi vsak dan dovolj ljudi, ki so bili tam prvič.

Ko sem se letos prvič bližala koncu promenade, sem pričakovala da bo stal tam. Z eno roko ponujajoč reklame, druga mu bo, kot po navadi počivala na glavi njegovega psa. Ni ga bilo. Nisem vedela ali obžalujem, da ga ni, ali čutim olajšanje.

Rekli so, da je umrl. Bolezni duše trajajo dolgo. A nekega dne pride dan, ko pade odločitev. Ko ima tudi duša dovolj trpinčenja.

Kljub temu, da gospoda ni več tam, ga vidim, in njegove gostilne tudi ne bom pozabila.

Komentiraj