Marketing 2

Nisem človek, ki bi slepo nakupoval. Hitro sem se naučila, da brskanje po netu, kar tako, če te res ne zanima, pomeni kup nove šare, ki jo moraš goltati, ko bi le rad prišel do preproste informacije. Verjamem, da je očesni stik tudi tu pomemben. Ker sem laik, a kljub temu rada preberem o novostih na področju informacijske tehnologije, do tam seveda, kjer je moj domet, si mislim, da je predolg pogled na določeno reklamo lahko že informacija, da me izdelek zanima. Težava je v tem, da se ni mogoče izogniti očesnemu stiku. Ko odpreš internetne strani s pogledom zaobjemaš ves ekran. Nehote se ustaviš ob tej ali oni podobi, četudi ti na kraj pameti ne pade, da bi nanjo kliknil. Moj osebni prostor je ogrožen. Informacije o izdelkih, storitvah, o tem kako lepa in urejena moram biti, da zadostujem merilom sodobne družbe, so pol metra pred mano. In nimam možnosti, da se sama odločim ali jih bom povabila v svoj osebni prostor ali ne. Tam so. Prežijo name. Ne morem jih zaobiti, se priplaziti za hrbet.

To doživljam kot svojevrstno nasilje, posiljevanje. Kadar grem v nakupe, vem kaj potrebujem. Ne kupujem na slepo srečo in bog ne daj, preko interneta. Kadarkoli (no, dvakrat do zdaj) so me premamili izdelki oglaševani na netu, sem ostala z dolgim nosom. Zlasti izdelki nove  informacijske tehnologije se izkažejo da moraš dokupiti programsko opremo, ali specialno baterijo, poseben priključek, če hočeš, da dela in še bi lahko naštevala. Na koncu izdelek oglaševan kot ugoden ostane neuporaben ali dvakrat držaji. Pri meni ostane neuporaben.

In kar je najhuje od vsega, je to, da ti iz ekrana ves čas sporočajo, da si neustrezen, če nimaš tega in onega. Da si za ustrelit, če nimaš popolne postave, da si dolgočasen in len, če te ne zanimajo eksotični dopustniški kraji. Da se da življenje s tableto za to in ono, shujšati, olepšati kožo in lase in z napitki ozdraviti še tako trdovratno slabo krvno sliko. Bod ne daj, da ne slediš vsem zdravim presnim, zelenjavnim napitkom, ker te utegne v kratkem vzeti hudič.

Za hudo odrasle osebe, kot sem jaz in še kdo, to pravzaprav ni težava. Težava je, ker to berejo otroci, najstniki, ki si gradijo samopodobo in ki iz vseh teh informacij lahko razberejo le, da nikoli, prav nikoli ne bodo ustrezni. To pa lahko vodi v zasvojenost, samomorilnost, bulimijo, anoreksijo ali kar po domače – bolezen duše.

To, da bi rad v miru spil svoje pivo, je grešno, ker danes je edina dovoljena ali celo zaželena zasvojenost – potrošništvo.

Marketing 1

Vsako leto se približno ob istem času pojavim na istem kraju. Kraj najinega dopustovanja je vsako leto isti. To me pomirja in daje občutek stabilnosti.

Na koncu naše promenade, ki vodi na plažo je zadnjih nekaj let vedril gospod, ki je, v belo oblečen, urejen, ponujal mimoidočim reklamne listke za njegovo gostilno.  Gostilno poznam. Dobro je obiskana. Prijeten ambient in pestra izbira, predvsem morskih jedi. Cenovno dosegljiva ljudem kot sva midva morda res ob posebnih priložnostih v življenju.  Kar hočem reči, gostilna z obiskanostjo nikoli ni imela težav. In vendar je gospod dan za dnem ponujal mimoidočim tiskane lističe s ponudbo gostilne. Spominjam se, da mi je srečanje z njim vsak dan štirikrat, predstavljalo muko. Že ko sem ga opazila, sem v glavi računala, kako naj se obrnem, da ga zaobidem, se mu priplazim za hrbet, se mu skratka izognem. Ni trajalo dolgo, da sem spoznala, da gospod deluje na očesni stik. Pogled v oči mu je dal signal, da se lahko približa in ponudi reklamni list. V osebni prostor ljudi ni vstopal, če ni bil »povabljen«.

Ko sem se pozanimala, kako to, da je svetek in petek prisoten na koncu promenade, sem dobila odgovor, da je bolan. Da je zbolel na duši. To, da ponuja reklamne listke na promenadi, pomeni da je zaposlen. Da se čuti vsaj še malo koristnega. In to delo je res dobro opravljal.

Tako sem prihajala na  konec promenade z novim vedenjem. Bilo mi je v veliko zadoščenje, da sem sem se sama odločala, kdaj ga povabim v svoj osebni prostor in dobim reklamo.  To sem vsake toliko naredila, čeprav je bilo na  promenadi vsak dan dovolj ljudi, ki so bili tam prvič.

Ko sem se letos prvič bližala koncu promenade, sem pričakovala da bo stal tam. Z eno roko ponujajoč reklame, druga mu bo, kot po navadi počivala na glavi njegovega psa. Ni ga bilo. Nisem vedela ali obžalujem, da ga ni, ali čutim olajšanje.

Rekli so, da je umrl. Bolezni duše trajajo dolgo. A nekega dne pride dan, ko pade odločitev. Ko ima tudi duša dovolj trpinčenja.

Kljub temu, da gospoda ni več tam, ga vidim, in njegove gostilne tudi ne bom pozabila.