V tišini se peljeva domov. Sedi zraven mene in tuhta. Ne vem kaj reči. Vzdušje je težko, ne neprijetno, turobno. Brezizhodno.

Reče: “Pes me je bil vesel, ko sem prišla. Potem mu je bilo vseeno. Sem ali me ni. ”

Nič ne rečem. Lahko kaj rečem? Res je. A to boli. Razumem.

Po nekaj ovinkih reče: “Ne pride. Kaj sem naredila narobe?”

Molčim. nimam odgovora.

Pred nama je sončen dan. Lep, čist. A pravzaprav ne obstaja. Obstaja le, kar ima v glavi.

In spet: “Ko si star, izgubiš, za kar si mislil, da je večno tvoje. Da ne moreš nikoli izgubiti.”

V grlu se mi zadrgnejo besede. Toliko sem stara, da vem, da čutim, da prihajajo tudi do mene. Vsa ta spoznanja. Vsa ta groba resnica.

Ko si star in živiš le še v svoji glavi, nimaš več stika. Z nikomer. In tvoji otroci, bratje in sestre, ki so se zdeli večni v tvojem življenju, sicer živijo. Živijo svoje življenje in ti ne dosežeš več njihovega in oni ne tvojega. Postaneš nadležen, zagrenjen. Razočaral si se nad sabo in vsem, kar si v življenju naredil. Vse kar si delal se sprevrže v napoto. V kamen na poti, ki ga ne moreš več niti pobrati in zalučati daleč stran.

Ostaneš sam, sam, sam. Sprašuješ se, čemu si moral to doživeti, kako to, da življenje ni bilo milostno, Milostno, da bi ti prihranilo to zadnje spoznanje.

Želiš se približati dragim, a izbiraš napačne besede, stokrat povedane spomine, vredna dejanja, katerih pomena razen tebe nihče več ne razume.

Prispeva. Gledam jo kako stopa proti stanovanju. Sklonjenih ram, z drsajočim korakom in težkimi mislimi gre svoji novi samoti naproti.

In zajokam. Zanjo, zase, za vse.