Obiskujem razrede, da jih obvestim, kako bo potekalo NPZ. Najprej govorim o tehničnih rečeh. Kdaj pridejo, katere pripomočke naj imajo s sabo. Gledam te otroke. Nekateri z velikimi očmi strmijo vame, drugi sklonjeni gledajo v mize pred sabo.

»Imate kakšno vprašanje?” jih vprašam tik pred koncem.

»Ali nam rezultati NPZ lahko pokvarijo uspeh?« vpraša deklica, dobitnica zlatih priznanj iz znanja.

»Ne, Urška, ne more. Pri predmetih ste delali vse leto, vložili ste delo, trud in pokazali znanje. Tu boste le vse to, kar ste se naučili v devetih letih, skušali pokazati. Vse, kar je treba je, da daste vse od sebe. Brez strahu. Ker znate. Ker ste to že v tem času neštetokrat dokazali.«

Vzdih in: »Kaj pa če…?«

»Nič hudega, če se zgodi  napaka. Bo le ena od mnogih v vaših življenjih. In ni usodna. Zaupajte vase in v svoje znanje. Zaupajte, da smo v teh devetih letih naredili vse, kar smo lahko. Da smo  drug ob drugem ustvarjali najboljše, kar smo imeli. Vi z učitelji, učitelji z vami.«

Gledam jih, te devetošolce. Poznam jih. Vem, kdo bo na tem preizkusu uspešnejši, komu morda ne bo uspelo. Tisti manj uspešni, molčijo. Nimajo vprašanj.

Pogledam Žigo. Resen je. Celo zaskrbljen. In rečem: »Se boš potrudil Žiga?«

Pogleda me, malce z nejevero, malo žalostno: »Vse bom dal od sebe, ker kaj drugega bi mi bilo nespoštljivo.«

Kdor pravi, da jim je vseeno, se moti. Niti slučajno jim ni vseeno. Svojo skrb, svoje nezaupanje do sebe in lastnega znanja bodo zavili v držo, ki nam nepoznavalcem govori: »Požvižgam se, ni mi mar, ti eksterci so itak brez smisla.«