Ko kritična masa jeze in nezadovoljstva nekega dne preraste nivo, ki ga oseba lahko prenese, se lahko zgodi več stvari: nekoga trešči po nosu, se ves čas jezi na vse in vsakega, postane samodestruktiven ali začne pisati blog.

Odločila sem se za zadnjo izbiro, se zdi najmanj uničujoča. Morda celo konstruktivna, to bo povedal čas. Najbrž svet v katerem živimo ni nič bolj ali manj kaotičen, kot je bil sto let nazaj. Le kaotičnost je zamenjala obliko. In kot takrat tudi danes posameznik ni bil kos velikim “dogodkom”, razumevanju le-teh, morda je le vedel da ni prav, nekaj ni prav. Ves ta čas, ko človek nadvladuje človeka, nekaj ni prav. Ni prav, da milijon ljudi ob poštenem delu živi na robu preživetja. Ni prav, da vemo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi, a je 800 milijonov ljudi lačnih. Ni prav, da je vedno dovolj denarja za oboroževanje, a ne za izobraževanje. Ni prav, da je kršena pravica do vode, hrane, zdravstvene oskrbe, izobrazbe in doma, do življenja brez strahu. Preprosto ni prav, da zato, ker nekateri nimajo nikoli dovolj, globalizacijo sveta izkoriščajo za še več zase. Ni prav, da se bogati odkupujejo z drobižem za dobrodelne namene in si operejo vest, mi pa jih hvalimo na vsa usta. Da zaslužijo številke, ki si jih jaz niti predstavljam ne. Da so te številke merilo uspeha, četudi so pridobljene na plečih in ranah in smrtih milijonov ljudi. Da jim popolnoma nič več ni sveto, ne človeško življenje, ne naravni viri, niti dolgoročno preživetje na tem našem planetu. Učenje marketinga je postalo del učenja, kako ljudi prepričati, da potrebujejo nekaj, česar ne potrebujejo. Kako zagnati kolo podjetništva, kajti nazadnje bom vsi samo podjetniki – če dobro pogledamo besedo pod-jetniki, bomo postali jetniki, ki so pod nivojem velikih živin, podjetniki bomo le pobirali drobtinice iz mize velikih in se znamo ob tem, z marketinškim znanjem ali brez njega, pobiti. Če bomo civilizirani bomo manipulirali, kar danes delajo že vsi, ki hočejo prodati, kar “nujno” potrebujemo za srečno življenje.

Morda se narava upre, vesoljni red, kot mi je rekel nekdo, bo napravil čistko. In bomo spet le lovci in nabiralci. Z glavo na golih tleh ali odrti koži, če bomo imeli srečo. Tako kot danes že živi na tisoče beguncev a brez možnosti do dostojanstva človeka, ki si sam priskrbi za preživetje.

Bojim se, da nekega dne pride račun. Ne samo za tisti %, za vseh 99%, ker smo dopustili, da se dogaja, kar se dogaja. Ker smo privolili v našo nemoč in s tem podelili moč številkam, orožju in nestrpnosti.

Zato moja odločitev, da se morda lahko borim z besedo. Ker orožje ni moj nivo. Da se lahko borim s tem, da govorim o podpori, če že ne grem prostovoljno pomagati tisočim, ki pomoč potrebujejo. Da nisem tiho …